Človeško telo vsak trenutek opravlja ogromno procesov, večine pa sploh ne zaznamo. Nekateri med njimi so tako nenavadni, da zvenijo skoraj neverjetno, čeprav imajo povsem logično biološko razlago. Spreminjanje telesne višine skozi dan, posebnosti očesa ali drobni refleksi iz naše evolucijske preteklosti kažejo, kako zapleten sistem predstavljamo.
Veliko zanimivosti o telesu poznamo v poenostavljeni obliki, zato se okoli njih hitro razvijejo miti. Če pogledamo nekoliko natančneje, postanejo resnična dejstva še zanimivejša od pretiranih različic. Telo se namreč ves čas prilagaja gibanju, svetlobi, temperaturi in drugim vplivom, pri tem pa uporablja mehanizme, katerih delovanje na prvi pogled sploh ni očitno.
1. Zjutraj smo višji
Naša telesna višina čez dan ni povsem nespremenljiva. Medvretenčne ploščice v hrbtenici vsebujejo veliko vode in se med spanjem, ko nanje ne deluje teža pokončnega telesa, ponovno nekoliko napolnijo s tekočino. Zaradi tega smo po nočnem počitku običajno malenkost višji kot ob koncu dneva, razlika pa je pri posameznikih različna.
Med hojo, sedenjem in drugimi dnevnimi dejavnostmi gravitacija postopoma obremenjuje hrbtenico, zato medvretenčne ploščice izgubijo del tekočine in postanejo nekoliko tanjše. Višina se zato proti večeru zmanjša za nekaj milimetrov ali celo več. Naslednjo noč se proces ponovi, kar pomeni, da se naša izmerjena višina v kratkem obdobju ves čas rahlo spreminja.
2. Roženica nima žil
Roženica na sprednjem delu očesa je posebna tudi zato, ker nima krvnih žil. Če bi jih vsebovala, bi ovirale prehod svetlobe in zmanjšale prosojnost, ki jo potrebujemo za jasen vid. Kisik zato do zunanjega dela roženice večinoma prihaja neposredno iz zraka prek solznega filma, druga hranila pa dobiva iz tekočin in tkiv v okolici očesa.
Prav zaradi tega je dobra oskrba roženice s kisikom pomembna tudi pri uporabi kontaktnih leč. Material leče mora omogočati zadosten prehod kisika do površine očesa, saj dolgotrajno pomanjkanje povzroča neželene spremembe. Roženica je obenem gosto oživčena, zato hitro zaznamo že zelo majhen tujek, prasko ali drugo draženje njene površine.
3. Kosti se stalno obnavljajo
Kosti se zdijo kot nespremenljiv in trden okvir telesa, vendar so v resnici živo tkivo, v katerem ves čas poteka prenova. Ene celice razgrajujejo stare dele kostnine, druge pa na njihovem mestu gradijo novo. S tem se kost prilagaja mehanskim obremenitvam ter pomaga ohranjati svojo strukturo skozi različna življenjska obdobja.
Proces prenove poteka različno hitro v posameznih delih okostja in se s starostjo spreminja. Telesna dejavnost, hormoni, prehrana ter presnova vplivajo na razmerje med razgradnjo in nastajanjem nove kostnine.
4. Kurja polt je ostanek
Kurja polt nastane zaradi drobnih mišic ob lasnih mešičkih, ki se skrčijo ob mrazu ali močnem čustvenem odzivu. Pri naših bolj poraščenih prednikih je dvig dlak ustvaril debelejšo plast zraka ob koži in s tem pripomogel k ohranjanju toplote. Dvignjena dlaka je obenem povečala navidezno velikost telesa, kar je imelo pomen pri odzivu na nevarnost.
Danes imamo precej manj telesne poraščenosti, vendar je refleks ostal del našega živčnega sistema. Zato dobimo kurjo polt ob hladnem vetru, strahu, navdušenju ali celo ob glasbi, ki v nas sproži močan čustveni odziv. Telo s tem pokaže star mehanizem, čeprav prvotnega učinka goste dvignjene dlake pri človeku skoraj ni več.
5. Prstni odtisi nastanejo zgodaj
Vzorec na blazinicah prstov se začne oblikovati že pred rojstvom in je rezultat kombinacije dednih dejavnikov ter razmer med razvojem ploda. Zato imajo tudi enojajčni dvojčki, ki si delijo skoraj enak genski zapis, različne prstne odtise. Osnovni vzorec nato ostane skozi življenje prepoznaven, razen ob globljih poškodbah kože.
S staranjem se koža spreminja in grebeni postanejo manj izraziti, vendar osnovna razporeditev praviloma ostane ista. Prav ta velika individualnost je razlog, da prstne odtise uporabljamo za preverjanje identitete. Zanimivo je, da podobne grebene nimamo samo na prstih rok, ampak tudi na dlaneh in podplatih, kjer pomagajo povečati oprijem ter zaznavanje površin.
